Človek in pes, dve tako različni bitji, na začetku nevarna sovražnika in konkurenta, potem pa najboljša prijatelja, ki sobivata skupaj že 100.000 let (Wayne, 1997).
Psi so ravno tako kot mi družabne živali, ki živijo v skupnosti oz. družini, kjer veljajo tri glavna pravila:
- vsi člani imajo enak cilj,
- vsak ima drugačno nalogo,
- vsi sodelujejo, da skupaj dosežejo cilj.
Poleg tega pa velja še, da:
- skupnost sestavljajo osebki, ki si medsebojno pomagajo,
- skupnost sprejme prisotnost vodje,
- člani skupnosti so sposobni komunicirati med sabo.
Iz zgoraj navedenega je lepo razvidno, da je komunikacija v skupnosti izrednega pomena in da bo le z dobro komunikacijo skupnost dobro funkcionirala. Skladna in korektna komunikacija je temelj pri gradnji odnosov. Brez nje bi bilo skoraj nemogoče vzpostaviti zdrav odnos s katerimkoli posameznikom.
Beseda komunikacija izhaja iz latinščine (lat. communis) in pomeni »deliti«. Je proces izmenjave idej, čustev in misli med posamezniki in skupinami prek sporočil z govorom, signali, slikami, pisano besedo ali vedenjem. Gre za temeljno dejavnost, ki omogoča vsem socialnim bitjem sodelovanje, razumevanje in medsebojno delovanje.
Da bi bila komunikacija smiselna in učinkovita, potrebujemo pošiljatelja, ki pošlje sporočilo po komunikacijskem kanalu, in prejemnika, ki mora biti sposoben razumeti in pravilno interpretirati (dekodirati) vsebino prejetega sporočila. V vsakodnevnem življenju namreč ni dobrodošlo, da vsi okrog nas razumejo sporočila, ki jih pošiljamo. Če le navedem dva primera, enega iz sveta živali, drugega iz sveta ljudi. V naravi ne bi bilo dobro, če bi plenilec razumel vsa sporočila, ki si jih med seboj pošiljajo živali, ki so plen in obratno, ker bi se življenje kaj kmalu končalo. Enako je pri ljudeh, če npr. nočemo, da bi otrok slišal določen pogovor odraslih, se lahko le-ti pogovorijo v drugem jeziku ali uporabijo običajne besede ali geste na drugačen način. Temu se reče kodiranje in dekodiranje sporočil in ga lahko počnejo le osebki iste vrste, ki imajo za to izmenjavo sporočil ustrezne receptorje in kanale.
Ko pa gre za osebke druge vrste, kot sta v našem primeru pes in človek, je potrebno vzpostaviti tako imenovani komunikacijski dogovor, kjer se določi, katere signale se bo uporabljalo v komunikaciji in kakšen bo njihov pomen. Poleg vseh klasičnih signalov kot so sedi, lezi, poleg, pridi, odpoklic in vsi možni trikci spada pod komunikacijski pakt tudi to, ko se npr. skrbnik in njegov pes strinjata, da so vedenja kot so božanje, objemanje in sklanjanje čez psa geste, ki izkazujejo naklonjenost in ljubezen, in ne izzivanje, nespoštovanje, podrejanje in napad, kar dejansko pomeni v pasjem svetu. Ali pa, ko sprejmemo, da je renčanje, ruvanje in mehko grickanje ali nakazovanje ugriza med igro samo simulacija borbe in ne pravi napad.
Pri ljudeh poznamo različne načine komunikacije kot so:
- VERBALNA: to je izmenjava informacij z uporabo besed prek govorjenja ali pisanja. Ljudje se zavestno poslužujemo večinoma tega načina komuniciranja, čeprav je prav zares najmanj učinkovit, saj bo sogovornik, ki nas posluša prek tega kanala pobral le 7% informacij (Albert Mehrabian, 1971). Tudi v komunikaciji s psom je le ta najmanj učinkovita, saj bo pes razumel samo besede, ki smo ga naučili. Vse ostalo bo razbral iz ostalih informacij iz okolja ter spodaj predstavljenih načinov komuniciranja.
- PARAVERBALNA: predstavljajo jo ton, jakost, hitrost in intonacija glasu. Paraverbalne komunikacije se pogosto manj zavedamo kot verbalne komunikacije, pa čeprav predstavlja 38% (Albert Mehrabian, 1971) vse komunikacije. V komunikaciji s psom je izrednega pomena, saj jo pes dosti bolje razume kot verbalno. Zato bo tudi pes vesel, če mu bomo sladko in ljubeznivo govorili: «Kje si ti moj lump«, ker bo poslušal način kako mu govorimo in ne dejanskega pomena besede. Obratno pa se bo zelo verjetno ustrašil, če mu bomo isto besedo izrekli jezno ter z dvignjenim glasom: »Lump!«.
- NEVERBALNA: sestavlja jo vse, kar prenašamo s svojim telesom, kretnjami, držami in uporabo prostora. Ta način izmenjave informacij v človeški komunikaciji tudi prevladuje, saj predstavlja 55% celotne komunikacije. V pasjem svetu pa je neverbalna komunikacija ključna, zato je tako pomembno, da se naučimo komunicirati s psom predvsem preko tega kanala.
Naši psi komunicirajo na precej drugačen način kot mi, pri čemer uporabljajo komunikacijska orodja in kanale, ki so nam ljudem večinoma nedostopni. Obstajajo pa kanali in načini komuniciranja, kjer se človek in pes lahko srečata in povežeta tako, da jačata odnos med sabo na sodelovalen, avtentičen, spoštljiv in empatičen način.