Konec septembra, natančneje 21.9.2019 smo v družino posvojili špansko galgico Zino. Ocenjena starost je bila nekje 2 leti in pol, torej smo se zavedali, da bo psička živahna, polna energije. Doma imamo že mopsa, starega 14 let, prav zato smo se odločili za novo energijo v dom.
Ko smo jo tisti večer pripeljali domov, vso prestrašeno, utrujeno od dolge poti, najbrž tudi lačno, smo naleteli na prvo težavo – stopnice. Zina se v življenju najbrž nikoli ni srečala s stopnicami. Ustavila se je v hodniku bloka, tresla se je od strahu, zato smo jo dvignili in nesli v tretje nadstropje (21 kg). V redu, sva rekla z možem, ne moreva pričakovati, da bo vse popolno že prvi trenutek skupnega življenja. Vendar se naslednji dan ni nič spremenilo, ponovno stopnice, ponovno strah, tresenje psa, nošenje po stopnicah…. Takrat sem pomislila na Saro, njeno pasjo šolo, reševanje težav pri psu, … Vendar je po treh dneh naša Zina sama od sebe premagala stopnice in od tistega dne, niso več bile težava. Dnevi so minevali, Zina nas je dnevno presenečala, počasi smo se navajali en na drugega. Včasih je sama od sebe cvilila in nismo vedeli, kaj je narobe, na sprehodu se je ustavila sredi ceste in ni hotela naprej niti nazaj, bala se je avtomobilov, avtobusov, koles, dežnika, s Taiem (mopsom) sta bila v konfliktih, ker ona bi skakala po njemu in ga lovila, on bi pri svojih letih počival, …
Takrat je padla odločitev, da pokličemo Saro. Zino smo vpisali v individualni program v Pasjo šolo Mi2. Z možem sva jo želela razumeti, razumeti njene potrebe in ji nuditi kvalitetno življenje. Zina je prišla iz zavetišča in ne vemo, kaj vse je prestala, od kje določeni strahovi in pomisleki.
S Saro smo začeli postopoma, razložila nama je miritvene signale pri psih, učili smo jo odpoklica, osnovnih ukazov kot so prostor, sedi, taca, v času šolanja pa smo ugotovili, da Zina veliko uporablja svoj nos in da jo zanimajo različne igre, kjer lahko išče priboljške. Tako smo kupili in izdelali veliko miselnih iger, saj je pokazala veliko zanimanja in vztrajnosti za le-te. Igre jo sproščajo, z njimi pridobiva na samozavesti in prav preko iger nama je začela zaupati. Vidi se ji, da je hvaležna za vse, kar ji omogočava. Zelo lepo jo je opazovati, kako se odpira in razvija, sproščena je tudi do ostalih ljudi in psov. Zelo rada teče, zato se velikokrat poslužujemo poligona pasje šole.
Danes je skupaj z nami komaj slabih 5 mesecev in zdi se nama, kot da imava novega psa. Zavedava se, da moramo še veliko narediti in vaditi, saj so določeni strahovi še vedno prisotni, vendar nam gre iz dneva v dan boljše. Zina se še vedno na sprehodu boji kamionov in avtobusov, ki peljejo mimo nas, včasih se še vedno ustavi na poti in »razmišlja«, ukaza sedi se še nismo naučili, s Taiem sta postala velika prijatelja in neločljiva na kavču. Vendar ji dopuščava veliko časa. Mislim, da je v našem primeru igrala veliko vlogo vztrajnost, potrpežljivost in velika želja in volja pomagati psu. Tudi to, da smo se s Saro povezali že v samem začetku je bilo odločilno. Sara ima zagotovo pravo energijo, to začutijo tudi psi. Zina ima do nje prav poseben odnos, ki ga nima z nobenim od nas. Ko zagleda Saro, skače po njej, cvili od sreče in miga z repom, kot nora.

Nekega dne sva za hec kupila kamero, da bova opazovala našega kužka in opazila, da naš kuža v naši odsotnosti cele dneve laja, cvili, nervozno teka po stanovanju gor in dol in lula okrog in okrog sedežne garniture. Takoj sva kontaktirala Saro, ki nama je potrdila ločitveno tesnobo, zavihala rokave in se resno lotila dela. Ker živiva v Ljubljani, nama je bilo všeč, da nama je šla Sara toliko na roko, da smo lahko naša srečanja opravljali kar preko skypa, za prvo spoznavno srečanje pa smo se dobili v živo. Morava povedati in z drugimi deliti najino izkušnjo, ker je res fantastična! Napredek je bil takoj ZELO opazen. Namreč najin kuža med najinim osem urnim izostankom ni počival niti 5 minut. Z vajami, ki nam jih je pokazala Sara sva prišla že do tega, da kuža spi že 4 ure. Kar je res odlično!! Tudi lajanja, lulanja in tekanja po stanovanju ni več oz če se že pojavi je intenzivnost in pojavnost občutno manjša. Z Sarino pomočjo sva se tudi sama naučila veliko stvari, ki jih lahko sama narediva, da se najin kuža bolje počuti. Seveda, nismo še na koncu in je do konca še dolga pot, ampak počasi se daleč pride in že to, da je v samo 3 mesecih napredek zelo očiten je fenomenalno! Brez Sarine pomoči bi to res težko dosegla! Res priporočam Sarino pasjo šolo, ker se lastnikom in njihovim kužkom resnično posveti kot je le mogoče!

 Hvala Sara, Sky in njegova lastnika